K nam da pride v razred novi genij,
med sošolci je prav završalo,
več se ga je mesecev čakalo,
kdaj pojavi končno se na sceni.
Je prišel, nastopil genialno,
vsaj tako je zase Bobi mislil,
ko takoj v ospredje se potisnil
in nastopil fant je teatralno.
Daj, da vidimo vrline tvoje,
rekli so bolj skeptični med nami,
ne ostane da pri hvali sami,
naj pokaže vse kreposti svoje.
Naš razrednik prvi ga povpraša,
kakšna je enačba, ki jo kaže,
pa se Bobi na očeh vsem zlaže
in trdi, številk da ne prenaša.
Ko sledijo druga še vprašanja,
Bobi maha zgolj nesramno z glavo,
češ vprašanje takšno da ni pravo,
da za njim je velik kup neznanja.
Da seznam pripravlja, pobaha se,
nestrokovnih in vseh nesposobnih,
po metodah karseda sodobnih,
teh patent pa pridržal je zase.
Na odpis da, reče, se pripravlja,
kar da genialna je rešitev,
trapasto še ponovi trditev,
se pred objektivi fant nastavlja.
Gledajo sošolci nejeverno,
kdo da je ta genij, ne obvlada
ki sam sebe, druge ki s tem zbada,
da sprašujejo preveč nezmerno.
Vse preveč da Bobi je nadarjen,
stroka ugotavlja pedagoška,
duša bo ostala v njem otroška,
tudi ko odraste, bo udarjen.
Ga udarila usoda s silo
tolikšno je, da ne bo spoznanja
žal pri njem, da takšnim pač odzvanja,
drugim pa se milo bo storilo.
Za te genije metode znane
so vnaprej, in to je odločitev,
ki se v slengu pravi ji rešitev,
na seznamu Bobi sam pristane.
