Masla še in še ima na glavi,
rekli so, ki dobro ga poznajo
in od nekdaj nanj že nič ne dajo,
vejo namreč dobro, da ni pravi.
Masla še in še, vse polno čelo
od masti je žaltave, lepljive,
vidi vsepovsod samo sumljive,
ko umazano opravlja delo.
Masla še in še, da kar topi se,
mu polzi za vrat in tam mu diha
ta, ki dobro ga pozna, sopiha
on, ko pregleduje sodne spise.
Masla še in še, a vse premalo,
tega poba dobro se zaveda,
ko zbudi se, reče si seveda,
ni dovolj, da skriti bi se dalo.
Masla še in še, a ne zakrije
pod površjem strašne več praznine,
ki udarja iz oči, da mine
te, ko vidiš, kaj iz njih pribije.
Masla še in še, da vse je mastno,
spolzko, on pa ve, da zlahka pade,
dobro ve, da zanj ni trohe nade,
se zato oklepa bilke strastno.
Masla še in še, za zvrhan lonec,
žarkega, ki sam ga mora žreti,
res težko je z maslom še živeti,
ko zave se, da ni daleč konec.
