So trudili vsi se skozi leto,
celo leto, da se stvar doseže,
da s kondicijo se še preseže,
kar bilo že lani je začeto.
Bildali so ptiča na vse kriplje,
poleti v neskončne da višave,
da deležen bo moči in slave,
a hudir je, premočno stvar škriplje.
So hvalili ga, tako edino
bo lahko prišel v želeno formo
in dosegel tekmovalno normo,
uvrstil v ustrezno se skupino.
Zdaj pol leta ptiček že tekmuje,
je naelektren kot prejšnje čase,
vsi skrbijo zanj, on sam le zase,
a ni cilja, ki se pričakuje.
So poslali ga na tekmovanje
skupaj s ptiči iz dežel sosednjih,
pa bilo dosežkov ni bolj bednih,
ko pokazal svoje je neznanje.
Ptičja ko bila olimpiada
je predtekmovalna zdaj, pred kratkim,
je podrsal s sivim čopom gladkim,
da so rekli zanj: »Glej, zdrsijada«.
V zdrsih je pa dober, tolažila
so doma se grla navijaška,
to da drža prava je junaška,
škripala so klavrno trobila.
Kdo ta ptič je, ki na zdrsijadi
je potolkel vse rekorde slabe,
v negativno smer, kjer zgolj zlorabe
štejejo, ki on jih vneto vadi?
Tisti je, ki dajejo pod zobček
vdano mu, a ne dosega norme,
saj je brez oblike in brez forme,
mu ime je Robi, je golobček.
