Poštna pasma, res še niste čuli?
Té pa nič, če ste za cajtom čisto,
to ni poštna znamka, to ni isto,
zaj ste se pa res že fsi sezuli.
Poštna pasma, to je pasma fshodna,
dolgi lási, hočem rečti dlake,
ja, ščetine kot od pasme fsake,
to naj predstavitev bo uvodna.
Taka pasma se pri nas vzgojila
tu ob Dravi je, zaj Abrahama
že praznuje tota pasma sama,
kar se prvikrat je sploh skotila.
Tákrat res še pošte ni nosila,
so pa zaj tak dobro jo vzgojili,
f komisijo dali, ustrojili,
da okrog prenaša, kaj? Vabila!
Tak vzgojena je, da z gobcem vzame
en dva tri vabilo, ga poslini,
še povalja malo ga v ščetini,
pa še kaj, potem ga pa objame.
Pa še kaj, pa ni da bi povédo,
sámo ta povem, je pasme prave,
okončine fse so dobre, zdrave,
in še to, plemensko ni govedo.
Ja, vabilo, rekli smo, prenaša,
pa še kaj, to z gobcem hitro vroča,
kadar stvar je notri prepekoča,
saj zaj véte, da je pasma naša.
Ga dostavi gor na mizo sama,
zraven še renči pa grize malo,
če jo vidiš, slábo bo postalo
v hipu ti, boš reko: »Prazna slama.«
No, no, tak pa ne, se ne spodobi,
poštna pasma je pač tak vzgojena,
je dejavnost tota prirojena,
tak ko v luftu letajo golobi.
Sámo, čujte, né bo dolgo tota
poštna pasma, ker bo izumrla,
f prazno láhko bo tak dolgo zrla,
doklér mamo poštarja falota.
Pa še zaj ni tak, ko si predstavla,
enkrat že po gobcu je dobila,
opomin, sledijo mu svarila,
da na tace préveč se postavla.
Ja, na zadnji dve, pa zraven laja,
jas sem poštna pasma, zaj me glejte,
pa nobenemu več ne povejte
tega, da dostava zaostaja.