Hiša sladka, vsa iz čokolade,
kot palača kakšna sredi mesta
in pod njo je tlakovana cesta,
pravljično kot plod otroške nade.
V taki hiši, pravljica nam pravi,
Janka je čarovnica redila,
cilju lastnemu pri tem sledila,
raženj da obilen si pripravi.
Metka ga nazadnje je rešila,
a pustimo pravljice ob strani,
kot jih širijo tam po Ljubljani,
manjka pa v njih le še dobra vila.
Je drugačna tale naša zgodba,
Janko v hiši, ki ni čokoladna,
se povzpel na okno je, pomladna
ko zbudila ga je mačja godba.
Gledal z okna pravljični je Janko,
kaj tam doli neki se dogaja,
ali mu nadzor iz rok uhaja,
se morda je že zapletel v zanko?
Kazal spet nasmešek je prisiljen,
češ, saj vse le pravljica je spodaj,
kaj budijo me že navsezgodaj,
mene, ki sem Janko, kralj maziljen.
Meni nič ne škodi voda kalna,
tudi če je zasvinjana čisto
in nepitna, kar je skratka isto,
da le funkcija je moja stalna.
A pozablja Janko, da živeti
v pravljici do konca ni mogoče,
tega doumeti sicer noče,
prej ko slej pa moral bo verjeti.
Ko zrejen dovolj bo in bo vode
zasvinjane se dovolj nateklo,
Janka bo zares pošteno peklo,
ne izogne ražnju se usode.
