Pikala je piro po dvorišču,
piro in koruzo, razno zrnje,
s perjem se zapletala je v trnje,
vneto brskala po koruzišču.
Pikala je, ko je zagrmelo,
volk pripodil se je čez ograjo,
se v sosedovo zagnal je stajo,
zgrabil v hipu majhno ovco celo.
Cufal jo je, trgal na vse kriplje,
a se ovca dobro je branila,
naša pa kokoš ugotovila,
da očitno volkec ovco ščiplje.
Nista mogla sporov razrešiti
tale dva po boljši, mirni poti,
s takimi besedami se loti
kura boja, ki ne da se skriti.
Zbrane kura je nagovorila,
da ni všeč ji tole v ovčji staji,
moti najbolj luknja jo v ograji,
takšne si kokoš je dovolila.
Terjam, da ustavi se zadeva,
je nadaljevala kratkovidno,
kokodakala nadvse perfidno,
mar kokoš je prav res takšna reva?
Naj do nje imeli bi zamero?
Nak, saj kura pač kokoš ostaja,
omejuje ji pogled ograja,
v lastno je zazrta tolsto piro.
