foto: posnetek zaslona

Oče Štefan, mati Marcelina,

je pisalo nekdaj v spričevalu,

onadva pa zrla v ogledalu

sta v podobo njega, torej sina.

 

Od takrat minila je stoletja

zdavnaj že najboljša polovica,

vendar sinček ni odrasel v strica,

zdi se kot ujetnik nam poletja.

 

Kot nekdo, ki v pozni še jeseni

najstniško, prav pubertetno skače,

ki z mladino trga kratke hlače,

v sanjah ki pred kamero se peni.

 

Zdaj spominja te na Marcelino,

mater sivo, staro, dolgolaso,

ki je preživela mnogo klaso,

ki ima za sabo let dolžino.

 

A podoba se z nečim ne sklada,

pobalinstvo in pa stara mati!

Kje so mogli takšnega pobrati,

ki vulgarno se okrog preklada?

 

Pravi, da ga polna je kultura,

iz rokava stresa vulgarizme,

sanja v prazno, ni nikjer karizme,

smešna le, uborna kreatura.