Preletaval trg je ptiček sivi,
se pod njim ljudi je silno trlo,
pa še tisoče jih tja je drlo,
zdelo se kot žito je na njivi.
To je neka rupa na ploščadi,
rupa, ki v trenutku jo zadelam
zgolj tako, da nanjo se podelam,
čivknil ptič na pragu je pomladi.
Bil golob je, ga zmotila rupa
na ploščadi je, kjer ni pristati
mogel prav nikjer, še manj obstati,
zaradi ljudi, zavoljo hrupa.
Tista rupa mi je zapolnila
prostor, kjer se zdaj iztrebljam redno,
kjer je moje ljubo mesto vedno,
a ga bo, kot prhnem, izpraznila.
Se tako golobček je pridušal,
rupa ga je namreč ujezila,
ko mu dihati več ni pustila
in zaman vzleteti je poskušal.
Se jezil je na Boga, preklinjal,
naj se že umakne tista rupa
ali rupar, besa in obupa
poln na hudička je spominjal.
Bog usliši ga in ga povpraša,
kakšna da med njima je razlika,
ali je golob res božja slika
ali le tako se ptič obnaša.
Naloži potem mu, naj razmišlja,
kakšna da razlika je med njima,
in pove mu, česa sam Bog nima,
Bog si, da golob je, ne domišlja.
