foto: Pixabay

Na pomoč, je v gnezdu zagorelo,

ogenj se po celem gozdu širi,

se lahko kaj hujše še primeri,

če se enkrat bo pri slami vnelo.

 

Vode ni, potem pa še draginja,

kaj storiti v tej nam je vročini,

čivknil je golobček na peščini,

kjer ob morju ves že svet preklinja.

 

Prosim milo vse vas podkovane,

da enotno gremo v boj, vsi družno,

da ravnate karseda uslužno,

pa čeprav veliko to vas stane.

 

Milo prosim čisto vse fašiste,

da pomagate mi stvar gasiti,

gnezdo milo mi tako rešiti,

moje zadnje upanje zdaj vi ste.

 

Gledajo golobčka, saj mogoče

ni, da to bi res bil frajer tisti,

kaže se kot izgubljenec čisti,

ki mu je po celem perju vroče.

 

Le kako, mar ni še zadnjič krilil,

pomoči da ni potreben tuje,

vse lahko da sam stori brez muje,

zdaj pa bi najraje vsem se smilil.

 

Je tako pač, da se vključil delec

tisti je možganski od vročine,

da preblisk naposled ga prešine,

da že zdaj je čisti pogorelec.

Prejšnji članekVse naše poletne hruške debeluške
Naslednji članekMara T. Kosec: PISMO BRATU