foto: Wikipedia

Tisti, ki se vsaj malo spoznate na žganje oziroma »šnops«, verjetno veste, da viljamovka ni poceni zadeva. Je pa prava paša za vse ljubitelje malo močnejših alkoholnih pijač.

Zato ne preseneča, da je bila na naših javnih in tajnih dogodkih SDV skoraj redno na sporedu, in to kljub stalnim opominom vrhovnih šefov, naj se ga nikar preveč ne naližemo, ker, saj veste … opojne pijače naredijo človeka nerazsodnega in včasih blekne tudi kaj takega, česar po službeni dolžnosti ne bi smel. Ali pa se prehitro izda, za koga dela. A ko se organizem utrdi in ko človek dobi izkušnje, se dobro ve, koliko, kaj in kdaj pije. In kdor ima rad hruške, ni treba ravno seči po viljamovki, lahko tudi po tepkovcu. Čeprav so zelo priljubljene tiste žganjice, ki imajo hruško kar v steklenici. In to pravo debeluško, pa čeprav je ta samo za okras. No, vsaj za nekaj je koristna.

Ampak kovačeva kobila je pač bosa, kajti kovač se poklicno ukvarja z drugimi konji, zato svoje pozabi podkovati. Ali pa jih preprosto noče. Morda zato, ker bi jih lahko lastni konji in kobile dali na čevelj. Ugibam pač. Vsekakor se je resničnost tega pregovora zelo dobro pokazala prav v naših krogih. Moj prvi šef je bil doma s kmetije, kjer so kuhali viljamovko. A glej ga, zlomka, vsi mi, zvesti varuhi državne varnosti, nikoli nismo imeli priložnosti, da bi vsaj okusili njegov izdelek. Smo bili pač premajhne ribe. Ves čas nam je nosil neko tretjerazredno scalnico, češ da nihče ne sme vedeti, da ima viljamovko, saj bi mu jo tovariš Matija vso zaplenil. Že tako ali tako je bil problem, ker je tedanja država hodila po robu bankrota, ker so naši vrhovni avantgardisti dnevno spraznili tudi po več steklenic kakšnega dragega viskija, ki ga niti po naključju nisi mogel kupiti v običajnih trgovinah, pač pa je k nam prihajal ilegalno. Verjetno prek kakšne izmenjave s tržaškimi bančnimi računi. Zato si je denimo tovariš Tito lahko večkrat privoščil kakšno pregrešno drago havanko, eno od njih je prižgal celo v salonu Bele hiše. In ko so ga uslužbenci vljudno opozorili, da v tistem prostoru ne kadijo, je prav tako vljudno odvrnil: »Blagor vam.«

Zdaj torej vidite, da so hruške debeluške naše veliko bogastvo. Poskrbijo za vse, tudi za odpravljanje menda skrajno škodljivih ukrepov prejšnje vlade. Pa čeprav jim tu in tam ponagaja državni svet z odložilnim vetom. Ampak pomembno je, da kujejo kot pravi kovači nov moralni kapital, ki bo prinesel zmago. Saj res, dan zmage smo letos že praznovali devetega maja, ampak zaradi pomena grške besede »nike« (kar pomeni zmaga) bi ga lahko preimenovali v Nikin dan. Kajti vsak je svoje zmage (Nike) k(K)ovač, pravi star pregovor. Včasih se ne posreči vedno. Tisto sredo, 20. julija, je bila namreč Nika videti kot uvela hruška, tako slabe volje je bila. Ker so ji menda zlobni državni svetniki ugovarjali, in to na nespoštljiv način. Morda so bili tudi oni pod vplivom viljamovke, kdo ve. Vem pa za primer kolektivne pijanosti zaradi viljamovke: zgodil se je v termah Tuhelj enkrat konec osemdesetih let, ko je v dvorani, kjer je bila restavracija in prostor za prireditve, neki okajeni možakar poskrbel za razbitje celega litra viljamovke – in to v prostoru s talnim ogrevanjem. Kmalu je bil ves prostor tako poln vonja po viljamovki, da tudi legendarni prigrizek od Kolinske »Top Flips« (v štirih okusih) ter pijača Adria Cooler ni več šla v slast. Še člani skupine The Pas Matter’s Band so bili nekam čudni na odru …

In ne pozabite: po novem bodo lahko viljamovko pili le zaslužni člani nevladnih organizacij. Vlada jim je že nakazala prva dva milijona, sedaj bo treba vajo ponoviti, kajti na razpolago je deset milijard evrov iz evropskega sklada, to je tistega denarja, ki ga je hotela tov. Tanja Fajon zadržati v Bruslju, ker je naša vlada menda kršila vladavino prava. Ker sedanja vlada s tem nima več težav, bo lahko Slovenija uporabila ta sredstva in jih namenila za razvojih novih hrušk debelušk, ki naši državi vračajo demokracijo, dostojanstvo in razvoj. Še prej pa bo treba poskrbeti za varčevalne ukrepe: da ne bi klimatske naprave preveč porabile, bodo morale poslanke DZ v službo hoditi v bikiniju. Ja, nič kaj prijeten ukrep za hruške debeluške, ampak Urška je pač tako rekla in tako naj bo.

Špricerjev Pepi

Prejšnji članekKako našo svobodo prodati za tuje dobrine
Naslednji članekVlado Tičnik: NA POMOČ