V leto štirideseto skočimo,
prejšnjega stoletja, v vojne čase,
in potem vsi skupaj, vsak še zase
lekcijo na hitro ponovimo.
Tri pribaltske so tedaj države
kar na mah v razpust svoj privolile,
milo strička Josifa prosile,
reši naj jih sužnosti krvave.
Jim bilo težko v demokraciji
in v kapitalizmu je trpeti,
so želele prav tako živeti
kakor bratje onstran, v harmoniji.
Priključitve silno zaželene
ni predobri striček jim odrekel,
v svoj objem je vse tri hčere zvlekel,
da bile so končno potešene.
To so lekcijo nekoč jemali
v šoli kagebejevski podrobno,
Vladko se počutil je sladkobno,
češ mi smo sosede reševali.
Ko odrasel bom, bom sam voditelj,
bom po tehle zgodovinskih zgledih
reševal težave pri sosedih,
si zaslužil s tem naslov Rešitelj.
Je tako razmišljal mladec Vladko,
se počutil kot rešilna sila,
ni ga zgodovina izučila,
da nevednež pač pogrne gladko.
Revež kriv ni sam, se s tem pokaže,
kriva je bila le vzgoja slaba,
zgodovinskih dejstev ko zloraba
se resnici v brk neumno laže.
