Strešica je, vemo, majhna streha,
streha pa je kritina kot vsaka,
zdaj tesni in drugič spet zamaka,
dokler deževati ne poneha.
Je zamakalo tam pri sosedu,
kjer temno je vedno kakor v rogu,
teklo čisto je v njegovem slogu,
pač tako, da nič bilo ni v redu.
Naš je sosed se domislil tega,
bom izbrisal streho, da bo teklo
v hišo ves čas mi, razbil še steklo
in soseščina bo kriva vsega.
Da izbrisali so mi nadstrešek,
da potem sem sam bil ves premočen,
to da storil bo, je bil odločen,
dal zamisli svoji je pospešek.
Mislil je, nadstrešek bo izbrisan,
pol bo strešice dol odletelo,
odškodnino bom dobil debelo,
majko mila, res sem tič prebrisan.
Stokal je s pol strehe dolga leta,
vi ste krivi, ksenofobi vi ste,
vas poznam, saj vsi ste baže iste,
moja streha je za vas zakleta.
In potem ji je pomnik postavil,
strehi svoji, ki jo je izbrisal,
te besede z mehkim nanj zapisal:
»Streho to mi sosed je obglavil.«
Na vse to pa je rojak prijavil:
»Temu še ob suši vse zamaka,
ta bedak, lenuh očitno čaka,
kdaj mu bo podstrešje kdo pospravil.«
