Na plesišče, hitro na plesišče,
vabi radio, televizija,
skoraj vse postaje, histerija
vpitje, našel bo, kdor ga le išče.
Prazni se plesišče namreč sproti,
vedno novih treba je obrazov,
je konferansjé že brez ukazov,
drug so drugemu tam vsi napoti.
Ne na levo, bolj v sredino raje
vodja plesa jim deli ukaze,
v levo žene iste spet obraze,
vsakič kakšen novi se primaje.
Skupaj se držite in visoko,
sliši se ukaz konferansjéja,
čaka se, kdaj nova bo ideja,
bistroumna padla na globoko.
Komaj enega sfavorizira
se plesalca, že je tukaj drugi,
vsak lakaju bolj podoben, slugi,
kakor mojstru plesa, ples zamira.
Silno je plesišče raznoliko,
vsak dan nov plesalec zdaj je glavni,
ples konča v maniri se neslavni,
kaže klavrno plesišče sliko.
So popadali številni z njega,
skoraj vsak dan drugi zdaj je šlager,
tuš sledi na koncu, kot bi bager
ga povaljal v dveh, treh taktih vsega.
Je golobja polka izzvenela,
tango šarca konja zunaj mode,
dve, tri nove so prišle nerode,
polomija je plesišče cela.
Bi povezovali se, dejali
eni so plesalci, odleteli
brž ko s plesom lastnim so začeli,
spotaknili so se kakor v šali.
A še kar naprej televizija
jih vrti, posebej še pop-glasbo,
vse za neplešočih preobrazbo,
čimveč naj se jih po taktih zvija.
Čimveč, da nazadnje bo podobno
plesni prireditvi vsaj za silo,
kar se na plesišču bo zvrstilo,
staromodno ali pa sodobno.
Dame volijo, se sliši vpitje,
pa nikjer ni dam ne elegantov,
kupček starih gleda zafrkantov
z odra, to vsem jasno je razkritje.
Na plesišče, urno na plesišče,
čim več da tam gori bo plesalcev,
tudi če ni v godbi več igralcev
in plesišče javno zgolj smetišče.
