Rekli so mu, tu se ponareja,
krade in počenja še vse drugo,
Marjan, zaustavi že to kugo,
saj sam veš, kako se to odreja.
Si na položaju, ki pritiče
takšna mu najprvo odgovornost,
ni na mestu, to sam veš, okornost,
vsa zadeva po resnici kliče.
Stal je Marjan kot pribit in gledal,
molčal je, ko so mu to dejali,
čakal, kdaj bodo že stvar končali,
dobro se težavnosti zavedal.
Kaj bi v ponaredke se vmešaval,
kaj preverjal drugih nepoštenost,
saj za svojo bi lahko vpletenost
odgovarjal, bi še kam odplaval.
Resda ministrant sem, toda v hiši
toliko smradu je in trohnobe,
so barabe težke in lenobe
in večina tiha kakor miši.
Tiho bom kot miš in ministriral
še naprej, kot strežnik delal vdani,
nočem, da me gledajo postrani,
jaz ne bom z gospodo se prepiral.
Klonil glavo Marjan je, jo vtaknil
v mišjo luknjo, tam na konec čaka,
ministrant je, dela se bedaka,
gleda, kam lahko bi se umaknil.
Toda tista najde v vsako luknjo,
ki ji pravijo ljudje Pravica,
z njo prišla pod roko bo resnica,
slekli ministrantu bosta suknjo.
Bo osramočen stal pred oltarjem,
nisem kriv, nič nisem ponarejal,
tekal Marjan bo razgaljen, blejal,
nič dosegel z Judeža denarjem.
