Povabili so ju na strelišče,
tja, ker v tarčo se v četrtek strelja,
da bo konec njunega brezdelja,
naj preskusita zdaj to igrišče.
Šel je Luki, skupaj z njim šla Fanja,
videla sta se kot zmagovita,
a pri vhodu že povsem pobita
sta obstala zaradi streljánja.
Tam že dva sta, Luki je zastokal,
Franci in pa Mare, dva fantina,
ki sta znana vsem kot pobalina,
bi na rami Fanji se razjokal.
Le kako naj v pričo njiju merim,
tarča tokrat se mi zdi dvosmerna,
rekla Fanja je in vsa čemerna
siknila, se sebi izneverim.
Ni pošteno, naju se izloča,
kot da sva primerka neustavna,
kje je tukaj zdaj država pravna,
tale tarča kriva je in vroča.
Sva navajena povsem drugače,
je potožil Luki, za njim Fanja,
tarče so drugačne, druga stanja,
so obema se zatresle hlače.
Ko je zmanjkalo vseh argumentov
in bilo je treba kaj zadeti,
nista vedela več, kaj početi
spričo dveh sovražnih elementov.
Tarče ne zadeneva več, Fanja,
rekel Luki je, pa narediva
nekaj blatnih kepic in zbeživa,
vešča sva vsaj blatnih kep metanja.
Sta metala, pa bilo prekratko
je še vrste te obstreljevanje,
kot da sta za luno, grde sanje,
zdrsnila po blatu tam sta gladko.
Kaj ob tem je treba sploh dodati?
Kdor je videl njuno tekmovanje,
v hipu je spoznal, gre za bezljanje,
se z levico pač ne da streljáti.
Kdor se z blatom raje obmetava,
kakor v tarčo strelja z argumenti,
kogar vodijo zgolj sentimenti,
ta s strelišča poklapan odtava.
