Nepremičen je obstal tovariš,
kot da bi maršalu salutiral,
a le samega se je šokiral,
če podrobnosti tu zanemariš.
Nepremičen in močno zamišljen,
ko zavedel se je, kaj dogaja
se okoli njega, ne ugaja
to mu, bil je namreč nepremišljen.
Nepremičen bil je ob razpravi,
ves čas tipal v žep se je z levico,
hudo ker občutil je krivico,
se zavzel, da brž se jo popravi.
Nepremično, kot nepremičnina,
stal tovariš je in predse buljil,
v mislih pa takole ves čas tulil:
»Ogrožena moja je lastnina!«
Trpam jo nenehno v žepe leve,
nočem, res ne, obdavčitve zanjo,
saj bolestno sem navezan nanjo,
nanjo mislim vse noči in dneve.
Nepremičen, bled v obraz tovariš
dvignil roko brž je zoper davek,
glasoval za takšen bo popravek:
»Mojega ne, tuje v žep pospraviš.«
