Črnec je stereotipno, vemo,
vedno bil odrinjen na tem svetu,
govorimo kajpak o planetu,
toliko za zdaj še reči smemo.
Pravijo, da črnec je lovilec,
da se na divjad je spravil z mrežo,
vrgel nanjo se s celotno težo,
sivkast črnec znani je plenilec.
Mišljen je posameznik seveda
in ta črnec je zgolj po imenu,
prepoznaven dobro po namenu,
že ko kakšnega samo pogleda.
Levo, desno, črnec ne izbira,
na strani vse svojo mrežo meče,
k sebi jo potem, se ve, povleče,
vrgel s tem je mnoge že iz tira.
Ko takole mreže je nastavljal,
vsepovprek, v dolžine in širine,
ter omrežil mnoge s tem zverine,
se glas ljudstva mu je zoperstavljal.
Pa ne dolgo, glas je kar potihnil,
ko se v mrežo je ujela ptička,
vsa nedolžna siva golobička,
ni odtlej noben glas niti pihnil.
Okrepil se z njo je črnec mastno,
v pesti jo ima, za vrat jo stiska,
ve se, konec bo takrat pritiska,
ko se ujame črnec v mrežo lastno.
