V belem kakor ovčka sredi stepe
se pojavila živalica je čudna,
zase je trdila, da je trudna,
za obstoj da se bojuje, tepe.
Bela in nedolžna kakor ovca,
ovca sredi stepe vse ožgane,
dala videz je živali znane,
ki se ji po drugih časih kolca.
Je zameketala prav nedolžno,
da so gledali jo vsi debelo,
le od kod se je to bitje vzelo,
jezdno ni, ne delovno, ne molžno.
In ta barva, čudna ta belina,
ki ne gre k očem in ne k postavi,
je živalca kakor na razstavi,
ko mekeče, se cedi ji slina.
Nekaj s slino je močno narobe,
tudi z barvo, brž so opazili
tisti, ki naj bi žival gostili,
s tole so le sitnosti, tegobe.
Se potem domisli eden, reče,
vam povem, to ni podalpska ovca,
je lisica, spremljevalka lovca,
spodaj skriva kožuh barve rdeče.
