»Meni se mi parkrat je zazdjelo,
de ne videm prou«, tako dejala
je soseda, se rotila, vstala:
»Mene me kar nekam je prijelo«.
»Tudi meni se mi zdi,« pristavil
sem po njeno, da to ni mogoče,
a če narod biti lačen hoče,
pa naj bo, le kdo ga bo ustavil.
»Ma je mona narod, teha noče,
so ha prou poštjenu naplahtali,
ne bi nárdli teha, če bi znali,
kej ta tič v resnici nárdit hoče.«
»Pa kaj niste sami ga izbrali?«
vprašam jo. Me gleda nejeverno
in potem odvrne prav čemerno:
»Ma če je pa naš, kej smo mi znali.
Zdej de bo svoboda, je hovúru,
za vse tiče de bo duosti piče,
ta, ne vjem več prou, kaku se kliče,
ta s Horice, rjes me je razkuru.«
Ne jezite, draga se soseda,
zdaj deležni ste svobode trajne,
ki gre čez vse meje, tudi skrajne,
a za to plačuje se seveda.
Če ne spomnite se več imena
tega, nad katerim se jezite,
nič ne de, zato pa verjemite,
ste za takšne tiče dragocena.
Prej ko boste tiča pozabili,
prej bo druga tička priletela,
»se bo zdjelo, da lepu je pjela«,
spet svoj glas ji boste posodili.
