Reklo bi pred časom spalna soba
v vrtcu se ležalnikom nemara,
toda ta terminologija stara
ni za naš čas, ki je druga doba.
Ni namenjena zdaj več počitku
spalna soba, naš čas je aktiven
in primerno temu permisiven,
je kot tak namenjen zgolj užitku.
Naši več ne spijo v njej otroci,
temveč pridobivajo tam znanja,
kakšna v sobi vse mogoča stanja
osvojijo že lahko kot froci!
Gledaš, vohaš in še otipavaš,
to učenje je interaktivno,
in na moč, se ve, inovativno,
v spalni sobi danes v sanjah plavaš.
Naučiš se v njej razlikovati
najprej med vokali, »a« zdaj »o« je,
uporabljaš v dvoje ju, pa v troje,
spalno v spolno znal boš premetati.
Če kak »a« odvečen je, zamenja
se tako ga, da se ga odstrani,
drugemu doda, le kdo ti brani,
temu spalna soba se namenja.
Glej, potem ko znanje osvojeno
je docela, Simon je Simona,
Nika Nik postane brez pardona,
je zato že v vrtcu poskrbljeno.
In zatem vseskozi se spreminjaš,
soba spremlja celo te življenje,
samolastno končno si stvorjenje,
kdor iz sobe ni, ga zgolj preklinjaš.
Kar združuje Nika in Simono
slednjič ni specifična le teža,
ampak starih sogojencev mreža,
ki sovražijo oné in ono.
Spalna spolna soba za dotike
kot nalašč je, vidimo očitno
na primerih teh neizpodbitno,
ko odrasle spremljamo bolnike.
