Stvarnik na zahod nam jo postavi,
je skoraj kot poseben kontinent,
morski manjši le je njen segment,
a vendarle Zamorska se ji pravi.
Dežela to je čislanih Zamorcev,
krvave domovina zgodovine,
ohranja trdne vendar korenine,
od Venétov pa do prekomorcev.
Zamorci sužnji so postali beli,
ko črni gospodaril je tlačitelj,
nato se končno našel je rešitelj,
bi oni vsakega bili veseli.
So dolgo se Zamorci reševali,
na tigre stavili so sile prave,
ki levom črnim trgali so glave,
nato rdečim so komando dali.
Postali rdečekožcev so dežela,
ti najprej tigre so si pokorili,
jih polovili, mnoge kar pobili,
pogoltna njihova bila so žrela.
Nespamet rdečih zemljo je Zamorcev
v črnuhov vračala nazaj posest,
zaman Zamorci so kazáli pest,
klicáli na pomoč rdečih borcev.
Izguba pristanišča je boleča,
kaj vendar bo Zamorska brez morjá,
potone brez obale nam do dna,
nato se malce ji nasmehne sreča.
Dobila košček je obale črne,
kjer bivali so črni gospodarji,
odšli so vsi za svojimi krmarji,
le malokdo se kdaj nazaj še vrne.
Odjeknila potem je ta novica,
da rdeči so letalo sestrelili,
ko glavo in razum so izgubili,
zdaj mesto izgubljeno bo Noríca.
»Pa kaj zato, če ste jo izgubili,«
rdečekožci pravijo Zamorcem,
»hvaležnost izkažíte raje borcem,
potem si novo boste pač zgradili.«
Kjer najbolj tulijo vetrov orkani,
tam šefi jim ukažejo graditi,
Noríco staro hitro pozabiti,
postati rdeče zemlje velikani.
Obalo poselijo rdečekožci,
kjer hiše skoraj vse so zapuščene,
lastnine prave skoraj ni nobene,
tja pridejo naj šefi in ubožci.
Če le dovolj Zamorec je poslušen,
médse rdečekožci ga spustijo,
prepevat mora novo melodijo,
še sam postal rdeč bo in preskušen.
Vse pa, kar dišalo bi po belem,
po modri barvi ali po zeleni,
to brž iz raja rdečega izženi,
Zamorska bo svobodna vsa in v celem.
Medtem prišla so nova pokolenja,
spreminja tudi se Zamorska z njimi,
pomlad sledila sleherni je zimi,
znanilka lepših je plati življenja.
Da tam z zamorske kratke bi obale,
zapihal veter nov kateri krati,
se tega enim je očitno bati,
da tam zavlada zopet duh normale.
Noríška bo nosila glavno breme,
tako ji narekuje zgodovina,
premagana bo najprej tam sivina,
tam bo pomladno zasijalo vreme.
Na koncu vsa dežela nam bo dala,
kar prejšnji zamudili so rodovi,
rodov to uresničijo plodovi,
da bo Zamorska iz »svobode« vstala.
