Grem na vrt, ozrem se čez k sosedu,
pa ne morem več očem verjeti,
kaj mi tamkaj je ta hip uzreti,
kratko vam povem o tem pogledu.
Tepih rdeč in zraven še armada,
kaj za božjo voljo se dogaja?
Vojska tu je, je mar ljudska vstaja?
Ne, nastop je vojskin zgolj parada.
Rdeče je pogrnjeno čez travo,
kjer ciprese silijo v višino,
sosed si odmeril je širino,
kolikor potrebne je za kravo.
Tepih rdeč do roba gre dvorišča,
strumno so vojaki postrojeni,
saj k sosedu naj prišel želeni
bi obisk z nekakšnega sodišča.
Sosed ga po tepihu bo vodil,
reče žena mi, poglej to sceno
vso obskurno in nadvse ceneno,
pod cipresami se bo sprehodil.
Vzklikne žena še, saj ni pri pravi,
mi ob tem je prav slabo postalo,
temu se do konca je zmešalo,
nak, ji rečem, zgolj komplekse zdravi.
To pri njem je čisto običajno,
petelinček ljubi barvo rdečo,
upa, da mu ta prinese srečo,
rine revež pač v zablodo trajno.
