Pavle, če povemo vso resnico,
šel učit se je, ne za krojača,
šel drugam je, kjer se bolje plača,
v uk je vstopil fant za krojačico.
Vzela mojškra Pavleta je k sebi,
kakor brata ga takoj sprejela,
mu šivanko précej, prva vdela,
se pri pravi znašel je osebi.
Naučila ga je vse mojstrije,
ki obrt šiviljska jo zahteva,
fant da ob težavah ne zardeva,
znanje njeno ko naprej prelije.
Hitro se razvijal je po vdetju,
srkal znanje je in ga oplajal,
v mislih pravi mojster že postajal,
bil ponosen ob tem razodetju.
Se privadil je za sekretarja
kmalu že, na vajeništva sredi,
dobri so za Pavleta izgledi,
zdaj o teži govori denarja.
Podučuje druge o dolgovih,
da spozna se nanje, prepričuje,
o višini teh pripoveduje,
češ da merijo se po nosovih.
Pavle na ekonomiste spravi
suvereno se, jim pametuje,
mojškra kima mu in pritrjuje,
naj možato se samo postavi.
Javni dolg je tisto, kar secira,
da bi se izšla mu vsa štacuna,
Pavle kar povprek ga izračuna,
mojškra znatno ga pri tem podpira.
Se pred kratkim zopet je postavil,
o dolgovih pravil je visokih,
v mislih se zapletal fant globokih,
kredibilnost mojstrstva zapravil.
Nekaj časa so ga poslušali,
ko pa je bila prepolna mera,
padla zadnja je za to ovira,
vajenca nazaj so v uk poslali.
