Svet je ortodoksni nenavaden,
vsaj za nas z zahodne ki poloble
radi kakšne rečemo okrogle,
zanj pa si v trenutku protivladen.
Ortodoksno, to je pravoverno,
svečenik tam pop se imenuje,
po Bizancu njih se svet zgleduje
skoraj v vsem, neredko neizmerno.
Če kaj rečeš, je že blasfemija,
če podvomiš, da potop vesoljni
ni bil po vsem svetu, so zlovoljni,
kajti prva jim je utopija.
Ko podvomil zadnjič o golobu
je nekdo, da sveti duh v njem biva,
pop bi kar odrl ga za živa,
grešnika sam treščil bi po zobu.
Da kovača v svetem pismu manjka,
reči se ne sme, to je sramota,
razglasi te pop brž za falota,
meja je laži z resnico tanka.
Pravovernosti kdor ne podpira,
ve naj, da v deželi bizantinski,
avtokratski, čisto nič sredinski
pop ga nadzoruje, cenzurira.
Štirindvajset ur cenzura traja,
pop to ve in se nenehno trudi,
ti pa, ki si moder, vendar tudi,
kdo, zakaj norosti te izvaja.
