Petelinijo se, ne v ospredju,
petelini niso kandidati,
ampak tisti zadaj, ki v zagati
bijejo v očitnem se sosledju.
Petelini zdaj so navijači,
le podpirajo tu kandidate,
zgodbe njihove so vse bradate,
znani v javnosti so kot hujskači.
En petelin že močno usiha,
se imel je ptič za velikana
kljub pritlehnosti, je stvar poznana,
bil adut mu je človeška psiha.
Zdaj med kandidati omahuje,
enega zatolče, ga pospravi,
je selektor, svoj kompleks ko zdravi,
ker vsem na očeh ptič pojenjuje.
Drugi se jezi nanj in repenči,
ta je mlajši, grahast frfotavček,
je golobu sličen ta igralček,
se ne sonči več, se vse bolj senči.
Kandidatov skupnih jima manjka,
vsak podpira svoje selektivno,
za selekcijo gre negativno,
vse na dlani je, nič ni uganka.
Na dveh kupih dva sta petelina,
besna, ker že hrbet sreča kaže,
vsak od njiju vse še bolj zamaže,
njuno petje vodi bolečina.
Toliko o petelinih še: postaja
vedno bolj opazovalcem jasno,
bolj ko kikirikata dva glasno,
kupček gnoja jima le ostaja.
