Dohtar, ti jezični dohtar, vemo,
kdo to spisal je, a zgolj naključno,
saj sedaj je stanje še bolj mučno,
če pripomniti na rob kaj smemo.
Dohtar ta Prešernu je podoben,
a samo na videz, saj ne sega
mu do gležnjev, če zravnaš ga vsega,
na jeziku pa je nespodoben.
Dohtar ta je kot mirovna ptica,
prhuta in kljun nenehno brusi
ravno tam, kjer brž zatem okusi,
kaj je laž, se pravi neresnica.
Tokrat namreč kot golob mirovni
vso resnico v hipu je izustil,
kot da bi razum mu ves popustil,
se ujel na finti je osnovni.
Kdo zakone piše, so vprašali
dohtarja in ta je brž z jezika
spravil, kar sramota je velika,
je na laž pozabil, so dejali.
Kdo je spisal zakon, ti, jezični
dohtar, ki ujel si se v resnico?
Je povedal, Mreža za pravico,
še lagati več ne zna dotični.
So izjave dohtarjeve gladke,
vse pove, mar res ni več pri sebi?
So nogé pri laži kot pri tebi,
ti, jezični dohtar, prav res kratke.
