Blodnje je imel, moreče sanje
Christi, da se koplje v belem mleku,
bil tedaj je v blodnjah v polnem teku,
je bilo nevzdržno tisto stanje.
V mleku ne, postalo je mlakuža,
v čemer se je valjal v blodnjah Christi,
so bili prividi tisto čisti,
spodaj pa rumena topla luža.
Ne rumena, Christi bil je v plavem,
kar naenkrat scela v uniformi,
a kondicijsko v preslabi formi,
zavaljen preveč na kavču rjavem.
Rjava, ki spominja na fašista,
Christi v blodnjah je prestrašen kriknil,
ko je šef nadrl ga in vzkliknil:
»Se spodobi to za policista?«
V blodnjah bil je Christi mož postave,
v sindikatu, v drugih še blodnjakih,
tresel se ob lastnih je korakih,
zbal izgube pameti se zdrave.
Kar iz sanj zbudi ga pionirka,
kapa modra, zvezdica rdeča.
»Oh,« zavzdihne Christi, »kakšna sreča,
to je vendar policaja hčerka.«
