foto: STA / Hina

V našem skednju je zelo živahno,

zlasti še ob sredah, ko nabija

se vsevprek, ko mlačev se odvija,

s silo vso, nikar tako nalahno.

 

S cepci mlati se, da je veselje,

cepec tolče drugega pa mimo,

pravi kaos vsakič doživimo,

se preganja s cepci nam brezdelje.

 

Kamor koli cepec kak udari,

dvigne prah se, da je zamegljeno,

da ne vidi se, kaj je zdrobljeno,

kaj omlačeno pri vsej tej stvari.

 

Ko udari kak razcepljen cepec,

še posebej drobno se nasuje,

zglede oponašamo s tem tuje,

takšne, da jih prepozna še slepec.

 

Mlačev vrste te, se ve, poznajo

tudi marsikje na tujem, jasno,

a pri nas je nekajkrat bolj glasno,

ko nam vižo cepci zaigrajo.

 

V našem skednju eno vižo samo,

»Cepci gor in cepci dol«, se poje,

intonira kajpak vsak po svoje,

mlatimo pa družno prazno slamo.