Prej bilo ga ni nikjer na sceni,
a potem se nanjo je postavil,
ko ga bobnar je glasno najavil,
Mjavko Ološ, policaj pošteni.
Policaj je v skeču le, v predstavi,
kjer izbral si vlogo je pandurja,
po akcentu najbrž iz Pomurja,
po celotni prav tako pojavi.
Ljudski oder, igra amaterska,
a bilo je več pričakovati,
Ološ mogel bi duha ji dati,
niti ni bila dovolj pozerska.
Mjavko zaskrbljeno zamijavkal
je o stanju neke policije,
na vrhuncu ko epidemije
od sramu najraje bi kar stavkal.
Skeč je bil dejansko monodrama,
preoblečen Ološ v uniformo
kršil je teatra zadnjo normo,
bil sam sebi je kar norma sama.
Se slabo je Mjavko naš odrezal,
ugotavljali so tam prisotni,
tudi tisti najbolj dobrohotni,
raje bil bi jezik si zavezal.
Bi smejali se, a še do smeha
ni več Ološa opazovalcem,
ne gledalcem in ne poslušalcem,
skeč je namreč daleč od uspeha.
Se izkaže, da izbral napačno
si je vlogo v njem, kriminalista,
bolje bi pristajala mu tista,
malce ki ima ime drugačno.
Bliže mu je vloga negativca,
je scenarij zanjo že napisan,
Mjavko Ološ sam pod njim podpisan
kot naturščik v vlogi koruptivca.
V Avstriji kot tak je funkcioniral,
se pokazal Ološ tam kot pristen,
bo za kozla grešnega koristen,
ko nekdo mu igro bo zrežiral.
