Groš je k evru šel kot odposlanec:
»No, poslušaj, evro, kaj teži me,
tisti naj papir se v roke prime,
ki lansiral ti ga je Bosanec.
Tisti, no, o Bosni ki razglablja,
tistega takoj ti z groši plačam,
da ga le v rokah lahko obračam,
vem, kako naj stvar se uporablja.«
Evro reče: »Tisti ne obstaja,
ne-papir je tisto, kar kupuješ,
pusti, groš, zaman tu jadikuješ,
se papir nikjer žal ne nahaja.«
Groš naprej tišči in z glavo rine:
»Z groši plačam ga, četudi stane
me veliko, pridem iz Ljubljane,
k tebi, Evro, v bruseljske višine.
Oplodim papir, pošteno plačam
provizijo zanj, vse kar boš hotel,
pa čeprav papir bo malce votel,
od zaslužka pol, če hočeš, vračam.«
Evro gleda ga, takole pravi:
»Delal zdraho bi v deželi svoji,
a brez vrednosti so grošlji tvoji,
raje kje drugje težave zdravi.«
