Sara je hodila po planini,
zgodba ta pač ni starozavezna,
je hodila, vsa na ovce jezna,
ker dovolj jih ni bilo v množini.
Sara ovci to je spoved dala:
»Sem za dragim čisto obnorela,
sem bila ga kot otrok vesela,
zdaj pa sem nekako kar obstala.«
In tako je rekla Sara ovci:
»Kje moj Janko je, sedaj ob zori?
Kje so vsi, ki so zadosti nori,
da pustijo, da moré jih lovci?
Ni tako več kakor svoje čase,
ko moj Janko meglo je prodajal,
ovcam vsepovprek samo ugajal,
ko je žepe polnil sam le zase.
Nekaj čudnega se nam dogaja,
saj ne rečem, še se dajo striči,
a ne več zastonj in vse pri priči,
vedno več drugje jih zdaj ostaja.
»Moj je Janko,« Sara ovci reče,
»vedno bolj kot svoje dni pastirček,
ki v opankah peče si krompirček,
posel mu kot nekdaj več ne steče.«
Končno le preblisk se ji prikaže,
Sara ovci reče: »V vas domačo
treba ga poslati bo, na dačo,
tam od zore do noči naj laže.«
