Znano je pocestno gledališčespet prispelo k nam v najlepše mesto,tu postavilo se je na cesto,kjer je ljudstva glavno stekališče.
Stali so za karte v trdi zimi,zdravja ni bilo jim mar, gledalcem,podredili so se pač igralcem,čakajoč, kaj se lahko izcimi.
»Čakajoč zdravnika« je predstavete naslov bil, ki močno spominjana Godota, ljudstvo se udinja,bolni so pomešani med zdrave.
Ni bilo zdravnika, dolga vrstase le daljšala je, teatralnoje postajalo na moč banalno,konec bo, so rekli, črna krsta.
Končno priskakljal je nek igralec,ni igral zdravnika, razprodanaje bila predstava za župana,tega je igral posnemovalec.
Drugi se v ministra je oblekelin okrcal prvega je javno,pa potem uklonil se neslavno,vse preklical, kar je bil izrekel.
Opravičil se je, mu poljubilroko in do tal se mu priklanjal,nič več da ne bo teatra zganjalklečeplazno mu je s tem obljubil.
Se tako predstava je odvila,kratka in obenem svinjsko draga,zdrava pamet tukaj ne pomaga,saj jo javnost znova je kupila.
