Bil za pop je vnet, ves popularen,
tolkel je prav besno na tolkala,
so trobila vsakič takt mu dala,
da se zdel izjemno je udaren.
Kdo le drug, plesalec naš svobodni,
ki se gibal je in pel visoko,
vehementno krilil na široko,
časi ko so zanj bili ugodni.
Tudi zdaj se je pričakovalo,
s popom da mu znova bo uspelo,
publiko da bo kot prej razvnelo,
a je nekaj drugega nastalo.
Če se še tako je pop potrudil,
da bi zameglil, kako uboren
je plesalec naš in neprodoren,
čisto drug je žal učinek vzbudil.
Se oglasil namreč je v bližini
bobnar, kot udaril bi ga v glavo,
z bobnanjem prevzel mu vso je slavo,
ne pomaga več, smehljaj ko hlini.
Pobegnila skupaj sta s plesišča
naš plesalec in njegov oproda,
Janko trobentač, ki kot neroda
se izkazal je, brez trohe blišča.
Šel na boben naglo bo plesalec,
jasno je kot beli dan postalo,
kaj režiji je sploh preostalo
drugega rezervni kot igralec.
Ni play-backa zanj več, da predstavo
bi si reševal pred polomijo,
kdo bo gledal sploh še to manijo,
iščejo zato že zamenjavo.
