Rima o priletni gre sosedi,
ki ogrevanje v jeseni išče,
trese se kot izgubljeno pišče,
in po bobnu tolče v lastni bedi.
Bobnanje seveda ni nasilje,
tega pač soseda ne priznava,
čakajoč po hiši ko postava,
zasleduje neprikrite cilje.
Naredi lahko doma si rajček,
modre mladce če si skupaj zbobna,
nebogljena vsa ta reva drobna,
se usmili kak je policajček.
Ne bo prvič, saj je znana zgodba,
stvar ogreval petnajst let je mlajši,
pa na hladno je pobegnil rajši,
preden se iztekla je pogodba.
Bobnanje mu je načelo živce,
zdržal ni pogleda in ne hrupa,
plavec ji ušel je poln obupa,
ona pa še zdaj preganja krivce.
Upa le, da padla bo ovira,
bobnanje da koga v vas privabi,
koga, ki se mu prav nič ne gabi,
da se ujame v past, ko imigrira.
