Nova bo potrebna spet igrača,
ugotavljal bil je oče Milko,
sinčku najprej kupil je plašilko
in ta sprva dobro jo obrača.
Pač po svoje, pravzaprav nerodno,
a se najprej dober zdi učinek,
Bobi tudi če drvi v ovinek
kar naravnost, malce bolj svobodno.
A življenje ni le igra, sine,
oče je nadalje vzgajal sina,
tudi če nič tvoja ni lastnina,
delaj se, kot nikdar da ne mine.
Mu igračo priskrbel je drugo,
tokrat šlo zares je, si izvolil
sinček Bobi jo je, a dovolil
si potem preveč je za uslugo.
Razcefral je spet naslednjo vsako,
izgovarjal se na mlajše brate
in povzdigoval se na obrate,
kadar je ušpičil kakšno táko.
So potem mu punčko dali v roke,
Tinca naj bo, skupaj se igrajta,
videz pa pri tem najboljši dajta,
tudi moške ljubiš če otroke.
Spet ni šlo, se je le smešil Bobi,
fant ni vedel, s punčko kaj početi,
znal se je samo na brate dreti,
kar nikakor se pač ne spodobi.
Prizadelo silno je očeta,
tudi sin bil zraven prizadet je,
šlo po gobe vsako je podjetje,
genij ni, so rekli, zgolj opleta.
Oče dal igračo mu nepravo
v roke je, zjokala se je mati,
ko bilo vsem dano je spoznati,
da igra naš Bobi se z državo.
