V Grčiji ujel je poročila,
neko da deželo je zalilo,
ni bil Santorini, posvetilo
se mu je, kje ta bila je sila.
Nič, bo treba resno v reševanje,
jezno se zazrl je obzorje,
odletél svobodno tja čez morje,
kjer je bilo je katastrofe stanje.
Malce se ob vodi je prikazal,
ni galeb, so rekli vsi premrli,
malo še, pa bi ga kar prezrli,
saj zanimanja ni zanje kazal.
Da zalilo je motor mašine,
to je vedel, našel brž rešitev,
najprej pride dizla podražitev,
ta ideja krasna ga prešine.
Če zalilo je še tank z bencinom,
nič ne de, se temu cena dvigne,
on samo z rameni spet skomigne,
češ, na zdravje, pa zalijmo z vinom.
In ko zmanjkalo jim je goriva,
ker zalilo je prav vse črpalke,
spomni se, da suhe so kotalke,
treba zanje ni preveč odriva.
Kotaliti je mogoče lonce,
tudi to nekakšno je vozilo,
treba je samo zagotovilo,
da sijalo bo zadosti sonce.
Je iz Grčije ta reševalec
v tujo zanj deželo se priklatil,
ni Grk Zorba, ta bi ga namlatil,
mu plešoč zabrusil: ti Butalec!
Kmetovalec, on bi si razložil,
kot umetniška pusti svoboda,
sklenem naj, da takšnega laboda,
kot je ta, bi še hudič obtožil.
Bi obtožil ga, da prav brezsramno
krade mu ideje najbolj nore,
on pa, vrag, edini je, ki zmore
ukrotiti bitje poligamno.
Pred hudičem se še ta ne reši,
reševalec z grškega otoka,
vragu žal ni večnega otroka,
če se odrešitev zanj pospeši.
