Je govoril, nič ga razumeli
zopet niso, saj kar je podprl,
z drugim stavkom je takoj podrl,
da so komaj smisel kak ujeli.
Je govoril, spet ga je zaneslo,
kot da bi mu noge spodmaknila
hudourna voda, ga zalila,
on pa bi zahteval športno veslo.
Je govoril o zavarovanju,
če smo kakšno misel prav dojeli,
o dodatnem, pa kje bodo vzeli,
kot razkladal bi o stanovanju.
Je govoril, prav nič konsistentno,
nekaj pač o pomoči potrebnim,
zdelo se, kot z maršem bi pogrebnim
šel na zadnjo pot, pot nesolventno.
Je govoril, čas pa je odtekal
in to vse hitreje kot poplava,
da beseda ni na mestu, prava,
razen njega vsakdo je poštekal.
Je govoril, da nič ne ovira
ga besedno, za srce se grabil,
kot da bi se spomnil, ker pozabil
je bedak, da zdravje kolabira.
Da problem je zdravje, je govoril,
rekli so mu zdravstvo, in ne zdravje,
on pa znova zdravje, to da prav je,
je besedo pravo pritovoril.
Je govoril, tokrat po pravici,
zdravstveni problem, šumenje v glavi
tisto je, kar zlepa ne pozdravi
se pri takšni samopašni ptici.
