Srečna neka je družina,
sreče pa je njene vzrok,
da njen čudežni otrok
bo postal še veličina.
Prve zobke ko dobil,
bil že vseh norčij je lovec,
pravijo, da modroslovec
se iz njega bo razvil.
Še razločno ne pove,
kakšno so ime mu dali,
in še mi bomo dejali,
Sisek da mu je ime.
Slavni Sisek, kakor pravi
zase sam v vsej veličini,
govoriči že v množini,
kadar komu fant odzdravi.
Torej Mi, nikakor Jaz,
Sisek naš se le naslavlja,
modro pa potem razpravlja,
povzdiguje hrapav glas.
Se za zdaj ga še prevaja,
saj ga ne bi razumeli,
š-jev ne bi žal ujeli,
Sisek jih ne proizvaja.
S šumniki nasploh je križ,
č, š, ž pretežka stvar,
fantu torej niso mar,
nepotreben so drobiž.
Ker slabo se ga razume,
se vsebina tolerira,
ko slabotnosti razdira
svoje modroslovne glume.
Koga vse bi pokončal,
Sisek mali reče javno,
govorjenje veleslavno
dajo mu ljudje za prav.
To pač ni sovražni govor,
le potrebe so posebne,
to osebe prav prisebne
rekle v Siskov so zagovor.
Velik bo še svetovljan,
tudi če ne bo razumljen,
kajti svet je poneumljen,
kmalu pride Siskov dan.
Sisek materino mleko
pridno vsakodnevno srka,
zraven ta otroček smrka,
smrklje briše si v obleko.
Prav posebne to bo vrste
človek novi, super rasa,
je že zdaj precejšnja masa,
sam prešteje vse si prste.
Ves čas se za nos prijema,
z eno, pa spet z drugo roko,
ta posebnost na otroku
menda v svetu je izjema.
V tem je Sisek prav poseben,
da nikoli se ne smeje,
vsaka stvar ga brž pogreje,
je pogled njegov pogreben.
Pa še brčice in brada,
ki kosmato mu poganja,
to pri Sisku nam naznanja,
da modrost ima ga rada.
Skratka čudežni otrok,
ki še siska se prijema,
mleko srka, se objema,
to veselja res je vzrok.
Bognedaj, da spremeni se,
iz otroka da odraste,
da odstrani male kraste,
šumnikov da nauči se.
