Starček spisal pismo je zasebno,
pa ne sam, saj so mu pomagali,
so papir, pisalo mu držali,
dali mu podporo s tem osebno.
Pismo to bilo ni oporoka,
ker o njej še starček ne razmišlja,
da je večen, namreč si domišlja,
in pa da osebnost je visoka.
Je problem, ker starčkovo pisanje
sploh zasebno ni, ampak je javno,
vidi v njem se kot osebnost slavno
in ni mar mu za realno stanje.
Pisal je resnično to, kar misli,
v pismu tokrat nič ni ovinkaril,
vse je konsekvence zanemaril,
kakšni bodo nanj odzivi kisli.
S pismom je svaril in kritiziral
v svoji znani starčevski maniri,
ki se v njej od malih nog šopiri,
dejstva in posledice preziral.
Je pa nekaj, s pisarijo javno
samega je sebe najbolj žalil,
se do konca starček je razgalil
z opcijo intimno prepoznavno.
