Sem kot Alibaba se počutil,
ko prikazal se je na ekranu
skuštrani golob kar v prvem planu,
da se Sezam bo odprl, slutil.
Res je rekel, naj odpre se jama,
prikazalo pa se v njej je tisto,
kar za fantazijo bolno čisto
človek bi imel, zmetana krama.
Je bilo vsevprek tam nametano
kakor v Sezamu, kakor v votlini,
štirideset njih in na sredini
sivi ptič, okolje dobro znano.
Le da štirideset tolovajev
ni bilo na videz razcapanih,
ampak kup kravatarjev prodanih
bruhalo je kakor čreda zmajev.
So izdelali priporočila
po razbojniško, kako ravnati
morali bi drugi, prepoznati
je bilo jih jasno – kamarila.
Kamarila, a vse miroljubno,
sredi njih golobček ves prijazen,
in sovražni govor kot prikazen
predmet obravnave – prav pogubno.
Sem kot Alibaba gledal v jamo,
ponovil čarobne sem besede:
da bo konec te neskončne bede,
Sezam, daj, zapri se, skrij to dramo.
