Tole priliko povem resnično,
njen prijatelj že grozi z zaporom
vsakomur z največjim res odporom,
če razglašal zgodbo bi za nično.
V šoli, kjer je svojčas delovala
bratstva in edinstva kovačija,
je bila velika beračija,
ko država nova je nastala.
V tisti šoli v novi že državi
ko sprejeli nove so učence,
teste delali so za prvence,
kdo kam spada, kdo je skratka pravi.
K testu tudi ono pristopilo
tisti čas je, ko se tam kovalo,
tehtalo je, da bi se spoznalo
prav učence, prav jih razvrstilo.
Tisto ono da ni on, je ona,
jim povedati je znala sama,
drugo je potem dodala mama,
se oklepala pri tem zakona.
Lastne da ima potrebe dete,
v šolo drugo da zatorej sodi,
so ugotovili po metodi,
koliko so pike prav zadete.
A zaslombo dete je imelo,
neglede na manjkajoče pike
upoštevali so tudi slike,
te se zraven je potem prištelo.
Govora dar punci da ne manjka,
češ obvlada da besed veliko,
bil je argument za zadnjo piko,
da odmisli se kos zaostanka.
Z drugimi v razredu bo sedela,
ne, ne bo drugam šla, v drugo šolo,
z običajno se vozila trolo
bo k pouku, ne bo izvisela.
Eden je od članov komisije
že tedaj preroško napovedal,
da nekoč jo bo nenehno gledal,
vidna članica da bo žirije.
Pedagoška znanost prizadeta
s tem ne bo, vse se bo uglasilo,
če nič drugega, se bo zgodilo,
da nekoč bo še slovenska Greta.
