So jemali vedno ga za šalo,
ko se šel je Saško kozmonavta,
rad pa bi igral fant astronavta,
če bi se čez Lužo priti dalo.
Prvi da poletel bo v vesolje,
se širokoustil je ob petkih
ob vesoljske tekme še začetkih,
upajoč, da stvar bo šla na bolje.
Na planetu da pristal bo prvi
tujem, in da bodo ga krstili
kar po njem, za Ga-ga razglasili,
tja pa da prišlo se bo po vrvi.
So smejali Sašku se junaku
ne ob petkih zgolj, še druge dneve,
saj poznali niso dobro šleve,
vedeli ničesar o bedaku.
Saj nihče jemal ga pač ni resno,
vsak je mislil, norca da se dela
fant iz sebe, da poanta cela
to je in na sredi nič ni vmesno.
Misli, da Gagárin je, ko brusi
jezik svoj, pri tem igra vseveda,
se nesramnost vsaka mu spregleda,
ker različni so ljudi okusi.
Slednjič pa izusti to neumnost,
da Gagárin sploh ni šel v vesolje,
da bilo ni vojne, bojno polje
da izmišljeno je. Bistroumost!
So spoznali, da se tip ne šali,
ko se gre ob petkih vaško teslo,
tega res v vesolje je odneslo,
bi z veseljem mu pospešek dali.
Videl da ne bo le nekaterih
zvezd, le tistih, ki žaré rdeče,
ampak bo ugledal z malo sreče
zvezde vse, ko stal bo na vseh štirih.
Da bila je vojna in še huje
da bilo je, Saško bo ponavljal
in pri tem pospeškom se nastavljal,
igra Vojna zvezd se imenuje.
