Dva volkova naj bi se dobila
na pomenku, vendar ne na samem,
to bilo bi v slogu »vse ti vzamem«,
v klobčič bi se zagotovo zvila.
Prvi volk se Volčič imenuje,
to ime je jasno, razumljivo,
drugi Kurt, po turško, pomenljivo,
bel je, se z albinom zamenjuje.
Prvi volk bolj rdečkaste je dlake,
pravijo, da je iz ruske stepe,
drugi, ki oči ima bolj srepe,
pasme prvemu pač ni enake.
A prišla oba s planine iste
sta na srečanje današnje volčje,
sta odela se v kožuhe ovčje,
češ sva vedno za račune čiste.
Plen en sam je, treba razdeliti
ga bo bratsko, pravita volkova,
kos za kosom in to vedno znova
vsak bi hotel čimveč upleníti.
Kosov plena vedno manj ostaja,
Kurt in Volčič to predobro vesta,
a predstavo vendarle se gresta,
kjer da prepovedana je kraja.
Kosov ovce vidno že zmanjkuje,
so raznesli kosov, oj, premnogo,
onadva pa zdaj igrata slogo,
ki se jo lahko le objokuje.
Saj ko zopet volčja bo narava
pri obeh se jasno pokazala,
bosta kosa plena se držala,
gmota ena samo bo krvava.
