Na drevesu dve sta veji glavni,
prvi pravi se zakonodajna,
drugi izvršilna, takšna trajna
je delitev, kot v državi pravni.
Čudno pa drevo je v našem gozdu
zraslo, glej, nenadoma visoko,
v mescu, dveh pognalo je globoko
korenine, je podobno grozdu.
V eno samo vejo se je zraslo
kakor v grozdu skoraj vse vejevje,
nenavadno, nepoznano drevje
se po logu našem je razpaslo.
S skupne veje ptička se oglaša,
ki je prejšnje gnezdo zapustila,
k samcu drugemu se napotila,
samopašno tu se zdaj obnaša.
On bo izvršilni moj, zapoje,
jaz zakonodajna bom njegova,
spiševa zakone prav vse znova,
kakor nama všeč je, pač po svoje.
Vse bo skupno, nama vse bo lastno,
ena veja, konec bo delitve,
bo iz skupnih jajc plod izvalitve
leglo ptičje karseda oblastno.
Takšno na drevesu vlada pravo,
čivknila je ptička še rumena,
barva več dreves ne bo zelena,
ker to za okolje je nezdravo.
Gnezdo bo na zunaj res golobje,
a na znotraj, znano je, čigavo,
tu oblast ima naravno pravo,
se začenja novo z njim obdobje.
So glasnó se vrabci zasmejali,
tisti, ki jim najpozneje pride,
tale reč da se slabo izide,
nekaj mesecev so parčku dali.
