Sem na prvi maj jo znova srečal,
je bila kot vedno zaskrbljena,
reva zdela se nepreskrbljena,
njen obup se vsak hip je še večal.
Kaj te muči, Antja, sem jo vprašal,
Zaskrbljena sem, odgovorila
mi je vsa brezupna, vse storila
sem, da svet bi mi s tem prizanašal.
S čim naj svet ti, Antja, prizanese?
S tem trpljenjem, ki mi skrb poraja,
da v svobodi slábo vse ostaja,
eksistenco da mi kdo spodnese.
Vila moja vidno se utaplja,
s čim poplačam stare naj dolgove?
Radikalne treba je prenove,
a dohodki so kot v morje kaplja.
Loti dela, Antja, se, ji pravim,
jutri nov je dan, končane sanje,
z delom le popraviš slabo stanje,
zaskrbljenki še nato pristavim.
Delala bi, da popravim stanje,
je izdavila vsa zaskrbljena,
a je previsoka dela cena,
saj od mene se zahteva znanje.
Mučijo zadeve me zunanje,
mi priznala je, in ta svoboda,
ta razkraja me, skrb večno gloda,
delo da me čaka, ne igranje.
No, potem na mestu skrb je tvoja,
mislim si, ne rečem pa nobene,
stran obrnem se od zaskrbljene,
ki pravilna vodi jo presoja.
Da v svobodi najbolj razpuščenost
takšne, kot je Antja, ugonablja,
treba ni, da se o tem razglablja,
je utemeljena zaskrbljenost.
