Po načrtu vse, da razdelimo
se tako, kot sploh le nam pritiče,
najbolj zdaj spominjamo na ptiče,
letamo tja, kamor si želimo.
To dejal je poglavar glodavcev,
ki iz luknje znova rad pogleda,
je pogled usmeril na soseda,
tam poišče novih si igralcev.
Še iz drugih lukenj so prilezle,
lukenj, ki jim niso več pogodu,
kar izbilo kmalu dno bo sodu,
spričo tega, kar bodo natvezle.
Luknjo, glej, zapuščajo pri Lenči,
prazni Marčijeva že se rupa,
Anja polna je obupa, strupa,
tudi Lukec vidno se repenči.
Jih zapuščajo vse bolj domači,
ki bili so steber jim podzemlja,
je, kot bi prišel ukaz iz Kremlja,
naj se zberejo na drugi dači.
Iz domačih lukenj se golazen
seli zdaj tja čez, kjer sosed gnezdi,
vsak bi zase rad, da dobro jezdi,
dom pa dosedanji pušča prazen.
Beg ni to, nobene ni natege,
se podzemlje zgolj prestrukturira,
zadnja padla za premik ovira
je sedaj, ni v luknjah več zadrege.
Se umikajo, a ne kot miši,
je način drugačen, prepoznaven,
vse želijo biti hitro zraven,
vse v zavetju pri sosednji hiši.
V novi luknji bodo skratka zbrane,
ta ne bo podzemna, ampak više,
naj pove se, jasno se zapiše,
da bežijo v golobnjak podgane.
