Kakšna Urška nekdaj je slovela,
že Prešeren nam je bil oznanil,
kakor vemo, ji napuh je branil,
da bi se normalno zavrtela.
Le z izbranimi je ta plesala,
zmrdovala pa se nad večino,
saj poznamo zgodbo, šla v globino
slednjič je, prav lahek plen postala.
Ko plesala je preveč svobodno,
ko napuh jo dvignil je visoko,
ta jo pahnil v vodo je globoko,
kar bilo za Urško je usodno.
Jo srečujemo spet zadnje čase
frfrasto punčaro in prevzetno,
za svobode čare vso dovzetno
in zagledano izključno vase.
Na visokih petah se privzdigne
in oblizne palčko neokusno,
tisto, kar sledi, je še bolj gnusno,
kar izusti, pravzaprav, kar rigne.
O zaplinjanju ljudi vam blekne
tale Urša kar takole, javno,
frčafela, ki ima za glavno
se plesalko, kot da se usekne.
Pravijo, preveč svobode vzela
da si Uršika je, balerina,
ko na oder se povzpne praznina,
prej ko slej se v nekaj bo ujela.
Pravijo, kar gledaš, je srhljivka,
a težko bi temu pritrdili,
ni srhljivo, smo ugotovili,
na sporedu je le primitivka.
