Srečam ju, ko ravno grem z volišča,
dve sosedi, že precej priletni,
sicer drugekrati kar prijetni,
tokrat čudnega res besedišča.
Greva volit, da spet v prejšnje čase
vrnemo se, saj to je od sile,
zvezde niso kakor prej nam mile,
vsak le zase dela, misli nase.
V prejšnje čase? Torej pokojnina
naj pošteno zniža se jeseni?
Naj se, sikne prva, delo ceni,
ne pa nižja, pihne, omrežnina.
Torej spet nazaj, da več brez dela
vnukov bo, večina teh v tujini?
V prejšnje čase, da bomo v večini,
bevskne druga, tega nič vesela.
Torej vam inflacija je všečna,
dolg, ki krpate ga s pokojnino?
Skočita zdaj kar obe v višino,
ena bolj kot druga vidno tečna.
Sva zato prišli sem na volišče,
ker dobili končno sva vabilo,
da se bo plesalo, jedlo pilo,
greva torej hitro na plesišče.
Za udarništvo sva kot v mladosti,
ko bili vsi mladi smo, enaki,
sva za tiste čase, ko rojaki
smo plesali v večni veselosti.
Za udarništvo v popolni bedi?
vpraša sosed, ki zdaj mimo pride.
Nak, tu pod večer da sonce vzide
čakata udarjeni sosedi.
