Gógolj se te dni iz sna prebuja,
končno piše se nadaljevanje
Mrtvih duš, to pisateljevanje
za trgovce z dušami je nuja.
Je njegov Čičíkov spet aktiven,
tehta mrtve duše, odkupuje
njih glasovnice, do njih potuje,
šel je v nov podvig svoj primitiven.
Resda ni Čičíkov po imenu,
a povsem ustreza tej podobi,
miroljuben videz kot golobi,
podel po dejanjih in namenu.
To Jefimov je, ki jih prevaža,
duše mrtve, duše izgubljene,
danes le in vožnja je brez cene,
kot se sliši, vidi in opaža.
Mrtvih duš seznam si je ustvaril,
vsaka teh da ga lahko pokliče,
da prepelje tja jo, kjer za tiče
svoje vrste on ne bo skoparil.
Ne ravna Jefimov oderuško,
mrtvec k njemu v voz lahko prisede,
bo prepeljal z njim še tri sosede,
kajpak tudi mrtve, nič skopuško.
To je namreč ruska dobrotljivost,
bolj ko duša mrtva je, ubita,
goljufivost bo pretkana, zvita
izkoristila nje zaupljivost.
A da vozi na pokopališče
ta Jefimov, mrtvih duš prevoznik?
Nak, prevaža jih kot kak kolhoznik
v krogu na nedeljo na vozlišče.
Na vozlišče? To bo pa pomota,
Najbrž hočeš reči na volišče?
Prosim te, kaj mrtvec tam naj išče,
v igri čisto druga je rabota.
