Šel po svetu bil je Mižek Figa,
Mižek iz vasice Sarajovce,
v svet, prisluži da srebrne novce,
za ostalo Mižka malo briga.
Šel je Mižek Figa gor ob reki,
gor na sever, kjer so druge ovce,
srečal gori na denar je lovce,
rekel, sam da tak ni, ah, kje neki.
V mestu Zokimlaka se ustavi,
kjer čez ribnik čist, čez vodo pitno
se odloči, da neizpodbitno
nek objekt v spomin si sam postavi.
In stori to urno Mižek Figa,
ko pomoči ribnik v Zokimlaki,
češ, saj ga očistijo oblaki,
ko bo dež, četudi dolgo ni ga.
Roke v žepu pa naprej po cesti,
kjer reklame so za stanovanja,
ga pritisne, se ob zid naslanja,
taki so potem postopki česti.
Mižek Zokimlako vso tlakuje,
svoja pušča v njej si obeležja,
z njimi da postala bo vse težja,
s svojim fant pridelkom v njej trguje.
Mižek Figa lastne ima brige,
ko ponuja vseh vrst pocenitve,
drage res njegove so trditve,
saj po žepih ovcam kaže fige.
Mižek Figa dolgo v Zokimlaki
za pastirja služi in se vriva,
čreda ovc pa si je sama kriva,
da lomastijo po mlaki taki.
Nič ne rečem, boljši bodo časi
tudi enkrat še za Zokimlako,
stotič ko preplača se navlako,
ki v pogubo mestu je in vasi.
Mižek Figa ko med ovce svoje
vrne se v vasico Sarajovce,
sto let šteli manjkajoče novce
bodo v Zokimlaki, tudi tvoje.
